Včasih je dan sončen, drugič se po nebu sprehajajo oblaki. Tudi kakšna nevikda pride tu pa tam. In pridejo dnevi, ko je vse preveč mirno. V zraku je neka spokojnost, ki nam poganja strah v kosti. Mornarji pravijo temu zatišje pred neurjem. In slej ko prej pride sodni dan, ki smo se ga bali. Pride cunami. Podere vse, kar smo gradili. Pa vendar naša barka pluje dalje. Vztrajno naprej skozi življenje. Samo mi nismo ladje, mi smo kapitani, ki jo vodimo. Naš kompas je naše srce.
Vsak kapitan se mora slej ko prej upokojiti. Kupi si hiško v majni vasici ob obali in opazuje ladje, ki plujejo mimo njega. Uživa. Gleda. Te ladje so naši otroci, ki smo jih poslali v svet iskati svoj lasten pristan. In katero je tisto pravo pristanišče. Kako je kapitan ve, da se njegova pot v neznano tu konča? Ko se nekdo vsidra v naše srce. Priveže nas h sebi. Počutimo se varni. Mirni. Našli smo tisto pravo. Vemo, da smo našli tisti svoj pravi varni pristan. Tisto kar smo iskali. Nočemo več stran. Spoznamo, da je čas, da pustimo plovbo za seboj. Gremo pogledati kaj se skriva na tistih belih vrhovih na kopnem. In tudi, če nas kdaj zanese, da ponovno izplujemo, vemo, da se v svoj varni pristan vedno lahko vrnemo.
Poslušaj svoje srce.
Vsak kapitan se mora slej ko prej upokojiti. Kupi si hiško v majni vasici ob obali in opazuje ladje, ki plujejo mimo njega. Uživa. Gleda. Te ladje so naši otroci, ki smo jih poslali v svet iskati svoj lasten pristan. In katero je tisto pravo pristanišče. Kako je kapitan ve, da se njegova pot v neznano tu konča? Ko se nekdo vsidra v naše srce. Priveže nas h sebi. Počutimo se varni. Mirni. Našli smo tisto pravo. Vemo, da smo našli tisti svoj pravi varni pristan. Tisto kar smo iskali. Nočemo več stran. Spoznamo, da je čas, da pustimo plovbo za seboj. Gremo pogledati kaj se skriva na tistih belih vrhovih na kopnem. In tudi, če nas kdaj zanese, da ponovno izplujemo, vemo, da se v svoj varni pristan vedno lahko vrnemo.
Poslušaj svoje srce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar